Kaj so cianobakterije in ali so lahko nevarne tudi za ljudi?

Poleti mnoga jezera, bajerje, ribnike in gozdne mlake oziroma vodna zajetja vsaj delno ali pa povsem prekrije na pogled ne preveč privlačna gošča.

Včasih je že na pogled videti, da gre za vodne rastline ali večje alge, saj lahko v gošči razločimo posamezne rastline ali dele rastlin, včasih pa je gošča videti kot nekakšna pena ali umazanija.

Običajno pravimo, da so to alge, kar je največkrat tudi res, lahko pa tudi kaj drugega, na primer onesnaženje z gnojnico, odplakami ali čim drugim.

Prisotnost alg in rastlin izdaja zelena barva, saj so to organizmi, ki vsebujejo klorofil, ki jim daje značilno zeleno barvo in omogoča fotosintezo.

Starodavni tvorci življenja

Zelena barva pa lahko pomeni tudi prisotnost cianobakterij. Že ime pove, da gre za bakterije, mikroskopske organizme, predpona "ciano" pa pomeni modrozelen.

Včasih so cianobakterijam rekli modrozelene alge in tega imena se verjetno še marsikdo spominja iz ur biologije. Kasneje so biologi ugotovili, da so njihove značilnosti bolj podobne bakterijskim, zato so jih iz kraljestva rastlin "preselili" v kraljestvo bakterij.

Cianobakterije imajo ključno vlogo pri kroženju dušika v naravi in so sestavni del nekaterih lišajev, kjer živijo v simbiozi z glivami. Prisotnost lišajev pa pogosto uporabljajo za ocenjevanje kakovosti zraka.

Danes jih najdemo skoraj v vseh okoljih: od sladkovodnih jezer in rek do oceanov, termalnih izvirov, puščav in celo snežnih površin.

Ko korist postane nevarnost

V določenih pogojih – zlasti ob višjih temperaturah in povečani prisotnosti hranil (na primer iz kmetijskih gnojil) – se cianobakterije lahko množično razrastejo.

Temu pojavu pravimo "cvetenje", ki pa ni le estetski ali ekološki problem, temveč lahko resno ogroža zdravje ljudi in živali.

Preveliko razraščanje lahko postane velik problem. Gošča na površini namreč omejuje svetlobo, ki jo za življenje potrebujejo drugi organizmi, ovira pa tudi prodiranje kisika v globlje plasti.

Hkrati kisik porablja tudi razgradnja bakterij.

Prekomerna namnožitev lahko zato povzroči izrazito pomanjkanje kisika v vodi, zaradi česar lahko poginejo tudi ribe, raki in drugi vodni prebivalci.

V Sloveniji smo se že večkrat srečali s pogini rib in drugega življa v ribnikih ali jezerih, ki jih je povzročila prevelika namnožitev cianobakterij. O nekaterih dogodkih smo poročali tudi mi.

Prizadeta so bila predvsem jezera in zajetja v vzhodni in severovzhodni Sloveniji, pa tudi v okolici Ljubljane in Blejsko jezero.

Na spletni strani Ciano.si lahko najdete zemljevid tveganja z lokacijami, kjer so od leta 2019 merili prisotnost cianobakterij.

Strupi, primerljivi s strupom zelene mušnice

Večjo nevarnost kot razraščanje pa predstavljajo strupi, ki jih proizvajajo cianobakterije in ki jih s skupnim imenom imenujemo cianotoksini.

Cianotoksine delimo na štiri skupine, ki se razlikujejo tudi po tem, na kateri del telesa učinkujejo.

• Mikrocistini: so najpogostejši strupi, ki vplivajo predvsem na jetra.
• Anatoksini: delujejo na živčni sistem.
• Cilindrospermopsin: prizadene jetra, ledvice in kožo.
• Saksitoksini: lahko povzročijo mišično ohromelost.

Nekateri cianotoksini so po strupenosti primerljivi s strupom zelene mušnice ali kobre.

Čeprav prisotnost namnoženih cianobakterij pogosto spremljajo zeleno-modrikasta gošča ali film na vodi, pena ali neprijeten vonj, ni vedno zanesljivo opazna.

Zato velja biti previden:

• Izogibajte se kopanju v vodah s sumljivim videzom ali vonjem.
• Sledite obvestilom lokalnih oblasti o prepovedi kopanja.
• Nikoli ne pijte neočiščene vode iz ribnikov, bajerjev, zadrževalnikov ali jezer, še posebej če ima neobičajen vonj, je obarvana, je na površini viden obarvan sloj ali opazite poginule živali v vodi ali na obali.
• V nasprotju s splošnim prepričanjem, da prekuhavanje vode odstrani vse škodljive snovi, pri cianotoksinih zaradi njihove odpornosti proti visokim temperaturam to ni zadosten ukrep.

Ali lahko uživamo ribe iz vode, v kateri so se namnožile cianobakterije?

Kot piše spletna stran Ciano.si, v splošnem velja konsenz, da ribe ne predstavljajo bistvenega tveganja za zdravje, vseeno pa se priporočata zmerno uživanje in upoštevanje naslednjih priporočil:

Uživanje rib z območij s cianobakterijami se priporoča največ dvakrat tedensko.

Pred kuhanjem odstranite maščobo, kožo in notranje organe ter ribe sperite s čisto vodo.

Ali lahko vrtnine zalivamo z vodo s cianobakterijami?

Uporabi vode s cianobakterijami za namakanje oz. zalivanje rastlin se je bolje izogniti, če imamo na voljo drug vir.

Če to ni mogoče, se odsvetuje neposredno škropljenje vode po užitnih delih rastlin, piše spletna stran.

Za živali so cianobakterije večja nevarnost kot za ljudi

Hujše posledice, celo smrtne, pa so lahko pri živalih, ki zaužijejo onesnaženo vodo.

Še pred dnevi smo pisali, da bi lahko bile cianobakterije vzrok za nenadne pogine psov in mačk na Bohinjskem, avgusta lani so o zastrupitvah psov, ki so se kopali v gramoznici, poročali s Ptuja, leto prej pa tudi iz Kidričevega.

Bodite pozorni na simptome zastrupitve pri psu ali mački:

Simptomi se pojavijo v nekaj dneh.

Kažejo se kot mišični krči ali paraliza nog, opotekanje ali padanje, drgetanje, penjenje okrog ust, pretirano slinjenje, bruhanje, prebavne motnje, težave z dihanjem, izguba energije ali apetita.

V tem primeru takoj pokličite veterinarja.

Ne le strah vzbujajoče, ampak tudi potencialno koristne

Poleg strupov cianobakterije tvorijo tudi veliko količino drugih snovi, ki kažejo potencialno uporabnost.

Tako so iz snovi dolastatin razvili zdravilo za zdravljenje Hodgkinovega sindroma.

Potencial kaže tudi ikocianin – barvilo, ki daje cianobakterijam značilno modrozeleno obarvanost. Uporabili bi ga morda lahko za celjenje ran, zdravljenje različnih kožnih bolezni ali poškodb zaradi sončne svetlobe (na primer kožni rak) ter zaviranje staranja kože.

Cianotoksini imajo potencial za razvoj herbicidov in insekticidov. Čeprav so v splošnem strupeni, bi jih morda lahko uporabili tudi za zdravljenje rakavih obolenj.

Znanstvenikom je uspelo cianobakterije tudi genetsko spremeniti, tako da lahko proizvajajo biogorivo neposredno iz ogljikovega dioksida.